| |
Bela krajina je pretežno kraška pokrajina med Gorjanci, Kočevskim rogom in Kolpo.
Lega Bele krajine
Na jugu jo proti Hrvaški omejuje mejna reka Kolpa, poleg nje pa tečejo še Lahinja, Dobličica in Krupa. Večji kraji so Črnomelj, Metlika in Semič.
Z ostalo Slovenijo je povezana z železniško progo Novo mesto - Semič - Črnomelj - Metlika - Karlovac, ki preči Gorjance s predorom, ter s cestnimi povezavami s prelazoma Vahta (615 m) in Brezovica (588 m).
Je najbolj proti jugovzhodu potisnjena slovenska pokrajina, ki poleg nizkega belokranjskega kraškega ravnika obsega še bližnje obrobje Kočevskega roba in Gorjancev.
Pri poselitvi je imela posebno vlogo tudi reliefna zaprtost proti ostalim slovenskim pokrajinam in odprtost proti panonskemu svetu.
Za te kraje na sončni strani Gorjancev je značilno večplastno prepletanje dinarskih kraških potez s panonskimi, kar se kaže zlasti v podnebju, govorici in narodnih običajih.
Med drugo svetovno vojno je bila večji del časa svobodno partizansko ozemlje.
Pri kraju Otok je bilo tudi letališče, od koder si zavezniki v južno Italijo vozili ranjence in dovažali pomoč.
Na Otoškem polju stoji letalo DC 3. Spomenik na letališče iz 2. svetovne vojne
Za Belo krajina je značilna tudi bela narodna noša iz platna oz. lana, ki pa nekoliko odstopa od tradicionalne slovenske noše, saj je skoraj cela bela.
Zelo znan belokranjski lik, ki preganja zimo - Zeleni Jurij, tudi nosi to narodno nošo, le da ima čez še "obleko" iz brezovih vej.
folklorna skupina Dragatuš - delovni običaji ~ žetva
Vir: Slovenija- pokrajine in ljudje ter Wikipedija
|
|
|
